Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V tokratnem Sportklubovem intervjuju gostimo ameriško-črnogorskega poslovneža Georgea Juncaja. S sogovornikom smo se pogovarjali o njegovih nogometnih projektih v Sloveniji, še posebej o Muri, kjer se njegova zgodba ni razpletla ravno pozitivno. Juncaj pa nam je med drugim zaupal, da ga bomo morda kmalu znova videli v Sloveniji.
Najbrž bi bilo zgrešeno trditi, da je George Juncaj ime, ki ima v slovenskem nogometu ravno izrazito pozitivno konotacijo.
Ameriško-črnogorski poslovnež je namreč tako v Novi Gorici kot v Murski Soboti spisal precej nenavadni nogometni zgodbi in bil pri svojem delu deležen številnih kritik javnosti in navijačev. A vsaka medalja ima dve plati. Kakorkoli obrnemo, je bila Gorica v času Juncajevega kratkega vlagateljskega obdobja tako ali tako na bistveno višjem nivoju, kot je danes, tudi Mura pa od njegovega odhoda ne doživlja nikakršne nogometne renesanse. Morda celo nasprotno.
V luči tega, da se v zadnjih mesecih glasno omenja tudi njegovo morebitno sodelovanje z Olimpijo, smo zavrteli številko poslovneža iz Michigana, s katerim sicer tudi naš medij in avtor intervjuja nista bila vselej ravno na ‘isti valovni dolžini’. Kakšen pogovor smo opravili celo preko odvetnikov …
A kakorkoli najbrž je ravno zato še toliko bolj prav, da je Juncaj dobil priložnost pojasniti svoj pogled na njegove dosedanje aktivnosti v slovenskem nogometu, razkril pa nam je tudi marsikaj zanimivega, ko je govora o njegovih naslednjih projektih v Sloveniji …
Intervju: George Juncaj
V zadnjih mesecih ste se nekoliko umaknili od slovenske nogometne javnosti. Kaj ste počeli v tem obdobju in kakšni so vaši načrti v prihodnosti?
Od januarja delamo na novem projektu. Tokrat smo se odločili za nekoliko bolj potrpežljiv pristop, saj želimo zgraditi trdne temelje in izbrati okolje, v katerem bomo lahko dolgoročno uspešni. Že vrsto let je nogomet moja največja strast in povsem naravno je, da vedno iščem nove izzive.
Veliko časa sem posvetil pogovorom z ljudmi iz nogometa, analiziranju različnih priložnosti in pripravi strategije za naslednje obdobje. Naučil sem se, da je v nogometu potrpežljivost pogosto pomembnejša od hitrosti. Danes raje čakam na pravi projekt, kot da bi vstopil v napačnega. Še vedno verjamem, da bo naš naslednji projekt v Sloveniji. Slovenija ima dobre ljudi, kakovostno nogometno okolje in velik potencial za razvoj.
Vaš zadnji projekt v Sloveniji je bila Mura. Glede vašega delovanja v Prekmurju je v javnosti še vedno precej nejasnosti, interpretacije so takšne in drugačne, zato je verjetno najbolje, če se vrneva v poletje 2024, ko ste vstopili v klub. Kako se je začelo to sodelovanje in kakšni so bili prvotni načrti?
Vse se je začelo po zaslugi Agrona Šalje, s katerim sem že prej sodeloval pri nogometnih projektih. Preko njega sem spoznal Roberta Kuzmiča in začeli smo pogovore o prihodnosti Mure.
Robert in Agron sta prišla v ZDA, kjer smo več dni skupaj načrtovali prihodnost kluba. Dogovorili smo se, da postanem večinski lastnik Mure, manjši delež pa ostane gospodu Kuzmiču.
Dogovorjeni znesek sem plačal in začeli smo graditi projekt. Mura je prišla na priprave v naš nogometni center v Michiganu, pripeljali smo nove igralce in začeli ustvarjati povezavo med ameriškim in evropskim nogometom. Takrat sem iskreno verjel, da lahko skupaj ustvarimo zgodbo, na katero bodo ponosni navijači, mesto in celotna regija.
To je bilo obdobje, ko ste začeli s krepitvijo moštva. Prišlo je nekaj nogometašev »višjega plačnega razreda«, mnogi od njih so kasneje naredili velike korake naprej v karieri. A kljub vložkom nikoli ni bilo pravega odnosa, spoštovanja in povezanosti med vami in navijači Mure. Kaj je bil po vašem mnenju glavni razlog za to?
Ko sem začel spremljati Muro, je bilo jasno, da ekipa potrebuje dodatno kakovost in novo energijo. Naš cilj ni bil kratkoročen. Želeli smo v dveh ali treh letih zgraditi moštvo, ki bi se redno borilo za evropska tekmovanja.
Nikoli nisem imel težav z navijači ali ljudmi iz Murske Sobote. Ravno nasprotno. Moj sin je bil v mestu odlično sprejet, ljudje so bili prijazni, odprti in gostoljubni. Zaradi tega imam do Prekmurja še danes veliko spoštovanje.
Mislim pa, da javnosti nikoli ni bila zares predstavljena naša vizija. Veliko ljudi me je videlo kot vlagatelja, ki prihaja zaradi poslovnih interesov. To ni bilo res. Bil sem lastnik kluba in človek, ki je želel dolgoročno vlagati svoj denar, svoje znanje in svoje kontakte. Napaka, ker teh načrtov nismo bolje predstavili ljudem. Ampak ravno s tem namenom sem v strukturi kluba zadrzal lokane ljudi. To bi morala biti njihova naloga in vloga. Pa je bilo prej obratno.
Kljub temu menim, da so bili prvi rezultati vidni. Klub je dobil novo energijo, kakovostnejšo ekipo in jasno ambicijo. Resda ste ob svojem prihodu naleteli na kar nekaj preprek, a zakaj ste tako hitro obupali? Zakaj ste se tako hitro poslovili od kluba?
V Slovenijo nisem prišel z namenom, da bi prevzel Muro. Iskal sem nov nogometni projekt. Nogomet je moja strast že vrsto let, v Združenih državah sem lastnik kluba Michigan Stars in želel sem se preizkusiti tudi v evropskem prostoru. Slovenija se mi je zdela odlično okolje za začetek takšne zgodbe.
Ko sem prišel v Muro, moj cilj ni bil zaslužek. V ZDA imam 14 podjetij in finančno mi gre odlično. Iskreno, denarja iz nogometa ne potrebujem. Če bi me zanimal zgolj zaslužek, bi svoj čas in energijo usmerjal drugam. V nogometu sem zaradi strasti, tekmovalnosti in želje, da skupaj z dobrimi ljudmi ustvarim uspešno zgodbo.
Kluba nisem želel zapustiti. Ko so mi predstavniki kluba povedali, da bi bil moj odhod zanje najboljša rešitev, sem jih večkrat vprašal, ali so v to odločitev prepričani. Ko so mi to potrdili, sem njihovo odločitev spoštoval.
Tudi ob odhodu nisem želel, da bi klub zašel v težave. Zato sem Robertu Kuzmiču dodatno posodil 250.000 evrov, saj sem želel, da klub lahko normalno nadaljuje svoje delo. Mislim da je to zelo močno sporocilo. Najdite mi še en primer tako imenovanega vlagatelja, ki ga prosijo da zapusti klub pred tem pa jim še posodi denar. In to za daljše obdobje. Nisem tega storil iz poslovnega interesa, temveč zato, ker mi je bilo iskreno mar za prihodnost Mure.
Koliko veste o tem, kakšno je finančno stanje Mure danes?
Iskreno povedano – ne veliko. Občasno me pokličejo ljudje, povezani s klubom ali lokalnim okoljem, ki me vprašajo, ali se nameravam vrniti. Z gospodom Kuzmičem nimava veliko stikov.
Kar lahko rečem, je to, da sem imel za Muro zelo jasno vizijo. Želel sem klub, ki bi razmišljal ambiciozno in se redno boril za evropska tekmovanja. Mene ne zanimajo projekti, katerih edini cilj je preživetje. Nogomet igraš zato, da zmaguješ, rasteš in postavljaš višje cilje.
Čeprav nimate najboljših izkušenj s Slovenijo, ko je bilo veliko kritik uperjenih tudi proti vašemu sinu, zakaj se še vedno želite vrniti v našo državo in v naš nogomet?
Ker so bile moje izkušnje s Slovenijo v veliki večini zelo dobre. Srečal sem veliko sposobnih ljudi, od županov do nogometnih funkcionarjev in gospodarstvenikov. Zaradi nekaj posameznikov ne morem soditi celotne države.
V življenju sem se naučil, da projektov ne ocenjuješ po dveh ali treh ljudeh. Slovenija ima veliko kakovostnih ljudi in velik potencial. Prav zato ostaja ena izmed držav, kjer še vedno vidim svojo prihodnost v nogometu.
Nogometni projekti so vedno odvisni od ljudi. Ko imaš okoli sebe prave ljudi, je mogoče doseči zelo veliko. Verjamem, da imam danes bistveno več izkušenj kot pred letom dni in da bolje razumem, kako sestaviti uspešen projekt. Zato ostajam odprt za Slovenijo. Menim, da je to še vedno ena najbolj zanimivih nogometnih zgodb v regiji.
Kar se tiče Mure, tudi trenutno vodstvo oziroma Robert Kuzmič priznava, da ima do vas določen dolg. Če ne bo plačan, boste znova postali lastnik kluba. Kakšne so možnosti, da se uresniči takšen scenarij?
Dogovor je zelo preprost. Če bodo obveznosti poravnane, je moja zgodba z Muro zaključena in klubu bom zaželel vse najboljše. Če obveznosti ne bodo poravnane, potem bom ponovno postal lastnik kluba.
Če sem popolnoma iskren, še vedno verjamem, da bi bila najhitrejša izpolnitev dogovora z obeh strani najboljša rešitev. To bi vsem vpletenim prineslo jasnost in klubu omogočilo, da se v celoti osredotoči na svojo prihodnost. Mura je pomemben klub z bogato tradicijo in izjemnimi navijači.
Če pa se bo zgodilo, da se vrnem v lastniško strukturo, bom pripravljen znova pomagati. Prvič mi ni uspelo uresničiti vsega, kar sem si zamislil. Če dobim drugo priložnost, bom precej bolje pripravljen. Nekateri pravijo, da sem trmast. Jaz pravim, da ne odneham hitro.
Nikoli nisem v nogometu zaradi denarja. Če bi bil moj cilj zaslužek, bi svoj čas in kapital vlagal drugam. Mene motivirajo projekti, razvoj ljudi in občutek, da skupaj gradimo nekaj posebnega.
Je dejstvo, da lahko Mura znova pride v vašo last, eden od razlogov, da še niste izbrali novega nogometnega projekta?
Ne bom skrival, da potekajo zelo resni pogovori o različnih projektih. Srečujem se z ljudmi iz Slovenije in drugih držav, preučujemo več možnosti in iščemo okolje, kjer bomo lahko dolgoročno uspešni.
Vedno sem govoril, da bi bil najraje večinski oziroma stoodstotni lastnik kluba. Tako lahko prevzameš tudi vso odgovornost za rezultate in razvoj. Nikoli me niso zanimale funkcije brez pristojnosti. Hkrati pa imam občutek, da zgodba z Muro še ni povsem zaključena. Obstaja možnost, da se klub vrne v moje lastništvo in tega ne skrivam. Zato skrbno spremljam razvoj dogodkov.
V vsakem primeru pa bo moj naslednji projekt pripravljen bistveno bolje. Že danes se pogovarjamo z ljudmi za strokovni kader, športni sektor in organizacijo kluba. Ko bomo sprejeli odločitev, bomo pripravljeni od prvega dne.
Ko je govora o informacijah, ki krožijo v slovenski nogometni javnosti, se vas je v zadnjem obdobju precej povezovalo tudi z ljubljansko Olimpijo, kjer naj bi delovali kot sovlagatelj Adama Deliusa. Kako konkretni so ti pogovori oziroma kako realne so možnosti, da vstopite v klub?
Adama Deliusa sem spoznal že dolgo pred svojim prihodom v Muro in ga spoštujem kot poslovneža. Vedno sva imela korekten odnos in o njem lahko govorim samo pozitivno.
V projekt, ki se ga bom lotil, sem pripravljen vložiti toliko denarja, kolikor ga bo potrebnega za uspeh. Vedno uporabljam svoj kapital in nikoli ne gradim zgodb na denarju drugih ljudi.
Pri vsakem projektu razmišljam enako. Ni treba, da sem jaz najpametnejši človek v prostoru. Kot je dejal Henry Ford, dovolj je, da znaš okoli sebe zbrati najboljše ljudi. To je filozofija, po kateri delujem v poslu in nogometu.
Če bi se nekoč odprla možnost sodelovanja, bi jo zagotovo preučil. Odločitev pa ni moja. Klub ima svojega lastnika in ta odloča o prihodnosti. Jaz lahko samo povem, da sem odprt za pogovore in za projekte, za katere ocenim, da imajo potencial za uspeh.
Torej lahko z veliko gotovostjo zatrdiva, da boste z letom 2027 znova delovali v slovenskem nogometu?
V nogometu delujem vsak dan. Michigan Stars je pomemben del mojega življenja, imamo veliko akademijo in tisoče otrok v razvojnem sistemu. Če ne bom deloval v Sloveniji, obstajajo možnosti tudi drugje v Evropi. Toda Slovenija ostaja zelo visoko na seznamu mojih želja. Tukaj sem spoznal veliko dobrih ljudi in verjamem, da lahko v slovenskem nogometu še veliko prispevam.
Ponosen sem na to, kdo sem in od kod prihajam. V življenju sem dosegel veliko in nimam potrebe, da bi se komu dokazoval. Zagotovo pa ne bom izginil iz nogometa. Prej ali slej me boste spet videli na stadionu. Vprašanje je samo, v kateri vlogi. Če ne bo Slovenija, bo morda kakšna druga evropska država. Če pa me vprašate danes, imam še vedno občutek, da moja zgodba v slovenskem nogometu ni povsem zaključena. Morda zaradi novih projektov, morda zaradi Mure. To bo pokazal čas.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje